Close

2. november, 2017

Dodajate leta življenju ali življenje letom?

Pred kratkim je socialne medije preplavil govor mlade zdravnice Sanele Banović. Govori o tem, kako veliko ljudi je utrujenih od življenja. Srečuje se s pacienti, celo mladimi pacienti, ki enostavno nimajo več upanja. V zadnjem letu je bilo v Sloveniji predpisanih celo 500.000 receptov za antidepresive.

“Vedno več delamo, smo pod pritiskom, ki ga postavlja družba ali celo sami. Ne govorim, da je s pridnim delom in doseganjem ciljev karkoli narobe, problem vidim v tem, da smo spet osredotočeni na nek cilj v prihodnosti. “

Tako marsikdaj preložimo odgovornost do potreb, ki jih imamo kot ljudje. Največkrat so to celo osnovne fizične potrebe, naknadno tudi psihološke. Podaljšali smo življenje, pozabili pa smo dodajati življenje letom.

KAJ SE DOGAJA Z NAŠIMI TELESI

V navalu dela, obdelovnih obveznosti, pod pritiskom ciljev in želja, tvoje telo vklopi obrambne mehanizme. Delovanje inzulina (ta srbi, da cuker iz krvnega obtoka lepo popakira v bodisi mišice, jetrni glikogen ali maščobo) se ob hkratnem dvigu stresnega hormona kortizola spremeni. Kortizol namreč zavre delovanje inzulina, glukoza iz krvi pa nekako nekam mora it – in gre v maščobo. Študija je pokazala, da je trajanje spanja pomemben regulator telesne teže, metabolizma in hormonov, ki v tem sodelujejo.

Ob pomanjkanju spanja se zmanjša učinkovitost leptina, ki po domače povedano iz zaloge maščobnih celic (večina izmed nas jih ima več, kot dovolj) kriči: NEHAJ JESTI.  Poveča se nivo hormona grelina, zvišane koncentracije le-tega pa rezultirajo v nenasitno lakoto, celo takrat ko imamo dejansko poln želodec! Vse to nas hitro pripelje do tega, zakaj stres in pomanjkanje spanja vodijo v višjo telesno težo, ob praktično istem vnosu hrane. Nea mi govori, zadnji mesec se raje sploh ne vagam!

“Veliko vemo, o tem se praktično govori na vsakem vogalu, fitnes industrija je v razcvetu in prehranski dodatki gredo praktično za med. A še vedno tiči prepad med informacijami, idejami in dejanskim stanjem. Kaj je tu narobe?”

2-

ITAK NIMAM IZBIRE, ITAK JE VSEENO, BOM ŽE 

Tako zelo radi prelagamo odgovornost. Če ne na druge, pa na nek čas, ki v bistvu ne obstaja. Ujemamo se v misli, ki narekujejo naša dejanja, skozi čas dejanja postanejo navade in slednje naš značaj. Kako previdno izbirate misli? Ali misli izbirajo vas? Kar obstaja, je samo ta trenutek in zdaj. Ni popolnega trenutka, da nekaj začneš. Kot pravijo, tudi ni popolnega časa, da imaš otroka. Nikoli ni dovolj dober čas, za karkoli.


“Če boste čakali na popoln trenutek, boste čakali zelo, zelo dolgo! Torej, kaj narediti?”



PREVZEMI ODGOVORNOST IN BODI MALO EGOIST

 

Biti sam sebi prioriteta nikakor ni nič napačnega in je na trenutke izjemno zdravo, celo priporočljivo.
Kot samska oseba med kupom zasedenih prijateljev situacijo dojemam precej drugače, a kljub temu je moč zaslediti, da tudi kvaliteta partnerstva narašča premosorazmerno s skrbjo za svoje fizično in mentalno zdravje. Držati mejo med razdajanjem in zdravim egoizmom, ne le v paru, temveč tudi v drugih socialnih odnosih (podrejeni – nadrejeni) je, po mojem mnenju, prava umetnost.

“Skrb zase je včasih obravnavana kot nekaj luksuznega, celo nedosegljivega. Tisti, ki se s tem drzne ukvarjati, je v delovno-orientirani družbi, ki zahteva pripravljenost 24/7 in maksimalne rezultate, obravnavan kot egoistična mevža.

V zameno za dobro počutje in izboljšano produktivnost na dolgi rok (življenje ni tekma), z veseljem prevzemam titulo!  

-3

JAZ SEM ISTA, KOT VSI DRUGI, AMPAK … 

V neskladju s karakteristikami zgornjega naziva, raje storim nasprotno. Zadnjič sem se opomnila na cilj, ki sem si ga zastavila za letošnje leto – menjava karierne poti, ali popravek smeri, zaradi katere se bi sama počutila boljše. Ker sem začela opažati, da me zaradi strahu pred neuspehom, udobnosti in familiarnosti trenutne situacije vleče nazaj, sem preprosto začela početi stvari, s katerimi odlašam, a vem da mi bodo doprinesle pri mojem cilju.

Radi rečemo – samo to še naredim, pa bom začel … Projekt zaključim, pa bom začel … Pridem iz dopusta, pa bom začel. Po praznikih. Samo to me še čaka. Drug teden. V ponedeljek. Jutri. Zdaj sem preveč utrujen/a. Preveč pod stresom. Preveč … Nekaj. Torej, kaj lahko naredim? Splošnega odgovora ni: Naredi to, kar lahko! Ustavi se, pojdi spat, objemi nekoga, spij več vode, pojej malo več solate … Odvisno od tvoje situacije in tvojega cilja. V mojem primeru – zmanjšaj prevladujočo delovno obremenitev, posveti se stvarem, ki me peljejo v željeno smer in več sledi svojemu dobremu občutku.

VALENTINOVO ALI USTVARI SVOJO SREČO SAM 

Nekaj kolosalnih delovnikov v februar kasneje, nalaganja obremenitev čez svoje zmožnosti, ignoriranja lastnega telesa in slabo prespanih noči, se odločim, da še poleg vsega ne bom čakala na to, da me osreči nekdo iz zunanjega sveta. Klinac pa golobčki in valentinovo, ter srečno zaljubljeni prijatelji. Če sreča ne izvira od zunaj, kako jo lahko ustvarim znotraj sebe? Še preden si odgovorim na to vprašanje, moram razmisliti – kako se sploh počutim – fizično, v tem trenutku? Sem lačna? Fizično lačna? Napetost? V ramenih? Kje me boli? Kaj me boli? Kaj lahko naredim že ta trenutek?

EKSPERIMENT V STANFORDSKEM ZAPORU IN MOČ GIBANJA 

Z vami bi rada delila zapis, povzet po tem članku. 
Poleti, leta 1971, je ekipa raziskovalcev, ki jih je vodil profesor Philips Zimbardo ustvarila poskus, imenovan ‘Eksperiment v Stanfordskem zaporu’. Mlade ljudi so razdelili v dve skupini, zapornike in čuvaje, ter jim naročili, naj ravnajo v skladu s svojimi vlogami. V nekaj dneh so pazniki prevzeli avtoritativno vlogo, zaporniki pa so razvili pasivni odnos, med njimi je marsikdo zapadel tudi v depresivno stanje. Eksperiment so zaključili po le šestih dneh.
Zgornji eksperiment ne ilustrira zgolj moči socialnih vlog, v oblikovanju načina ravnanja in razmišljanja, temveč tudi prikaže moč samega dejanja, katero izzove  močna, prevzemajoča čustva.

“Veliko ljudi sklepa, da je povezava med čustvi in ravnanjem enosmerna – da emocije sprožajo dejanja. Dejansko pa dejanja sprožajo emocije.”

Ljudje, nagnjeni k pričakovanju nagrade v trenutku, se odzovemo na izzive in nelagodne situacije z izogibanjem. Izogibanje, umik in neaktivnost zmanjšajo možnost pozitivnih interakcij in izkušenj in nas nagradijo le na kratek rok, s tem ko se izognemo neprijetnemu opravilu/nelagodni situaciji ampak nas kaznujejo na dolgi rok, z občutkom nemoči in poraza ob neskladju želja z dejanji.

Biti pro-aktiven v svetu, lahko vodi to sprememb počutja preko različnih poti. Fizična aktivnost povzroča občutek dobrobiti s sproščanjem protibolečinskih hormonov, da ne omenjamo naraščujoče kapacitete srca, mišične moči, izboljševanja izgleda, itd.

“Naše telo je narejeno za gibanje in dobro se počuti, ko se premikamo! Najkrajši, najbolj zanesljiv način, da torej spremenimo naše počutje, da spremenimo, kar počnemo. “

Ko se počutite slabo, ne čakajte, da se boste počutili dobro, da boste počeli kar imate radi. Ne odlašajte s telesno aktivnostjo do takrat, ko vam bo telo samo pokazalo česa več ne zmore. Začnite delati, kar imate radi. Začnite se gibati in narediti korak k svojemu cilju. Dobri občutki bodo prav gotovo sledili!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.