Close

4. oktober, 2017

Kako ubežati pasti življenja na avtopilotu

Popolnoma normalno je, da se ujamemo v kopico dnevnih nalog, v rutino, sploh – ko so prisotni partner, otroci … Vsak dan znova je neskončna dirka in črtanje stvari iz TO-DO seznama. A seznama nikoli ne zmanjka. Je vedno daljši. Časa pa zmanjkuje.

Panika.

Stres.

Utrujenost.

Seznama pa ni in ni konec.

“In kako kaj gre?” – vpraša znanec.

“Pa za silo glej, guramo, kot vedno … Čas beži. Bo že.”

Naenkrat se znajdemo na točki, kjer nam ni všeč, smo nesrečni ali ugotovimo, da se le še pritožujemo. Spremenili bi radi vse naenkrat, in se že tako srečamo s prvim problemom – to je NEMOGOČE.

 

Težko je verjeti, ko vidimo nekoga drugega, ki je dober v nečem, mu nekaj uspeva, ima to, česar si mi nekako želimo in še bolj smo nejeverni, ko so rešitve dejansko … Preproste.

Ne more biti tako enostavno … Ali pač?

Če govorimo denimo, o hujšanju, je rešitev še več kot sila enostavna.

Dejansko je. Večinoma ni nobenih posebnih receptov, razen ENEGA.

In to je konsistenca. Ponavljanje vsakodnevnih nalog. Repeticija podobnih stvari. Prakticiranje. Vaja. Kot pri pripravi hrane, izbiri zdravih obrokov, tako pri treningu. Vsak dan. Dan za dnem. Teden za tednom. Mesec za mesecom. Leta na leta na leta.

In tukaj se zalomi – ravno TO, je NAJTEŽJE, saj si želimo rezultatov TAKOJ.

Ne verjamemo, da je ‘samo to’ dovolj, da pridemo do tja, kamor želimo.

 

Štejejo le majhna dejanja, dan za dnem, in PRAKSA le teh, dela mojstra. Ne govorijo zastonj, da vaja dela mojstra. A če mojster ne dela vaje … Kaj a potem?

Še vedno jezni, še vedno tam, še vedno brez rezultata.

Ne rabi biti popolno, le mora BITI. Začni kjer si, in sproti prilagajaj. A začni – IN DELAJ. VSAK DAN.

Ne rabimo se osredotočati le na hujšanje. To lahko apliciramo na katerokoli področje življenja, ki bi ga radi izboljšali ali spremenili.

V novem letu sem si postavila 3 cilje:

  1. Pustiti ‘varno’ službo po sedmih letih in začeti znova, na nesigurnem področju.
  2. Po več letih in neskončnih ciklih prenajedanja, zatiranja svojih čustev, samopomilovanja in nespoštovanja same sebe – Poslušati svoje telo, jesti brez slabe vesti in se sprejeti, takšna, kot sem v danem trenutku.
  3. Začeti brati dnevno in se konstantno izobraževati na področjih, ki me zanimajo in s katerimi si gradim kariero.

Medtem, ko lahko rečem, da sta prva dva cilja ‘pod streho’, mi zadnji še vedno dela malce težav. V zadnji četrtini leta se želim posvetiti le temu in omejujočim razlogom, da je moja knjižnica ostajala napol (ne)prebrana.

Ugotovila sem, da bi veliko več časa lahko ‘skrampala’, če ne bi bilo mrtvega časa. Ali bi preprosto rekla, da nimam časa. Predvsem pa veliko preveč časa zabijem na socialnih omrežjih. (Kriva).

Ok, in kaj zdaj?

Ker je navada seveda železna srajca, je ne moremo kar tako izriniti, lahko le dodamo novo. Tako sem raje:

  1. izklopila obvestila na telefonu (mail, fb, instagram) in skušam manj redno preverjati notifikacije.
  2. Telefona se ne dotikam, ko sem s prijatelji (razen v nujnih primerih)
  3. Mrtvi čas, kot je vožnja, pospravljanje, hoja, čakanje v vrstah – izkoristim za poslušanje avdioknjig. Tako ‘preberem’, vsaj dvakrat več.
  4. Ker elektronske naprave škodijo kvalitetnemu spancu, namesto da ležim v postelji s telefonom na nočni omarici in po ‘samo eno obvestilo čeknem’,  mine cela ura (jaz pa bi že morala spati), raje odložim telefon na drugo stran sobe vsaj pol ure pred spanjem in ga izklopim.
  5. Na postelji imam odprto knjigo, ki me po pol ure umiri v spanec.

Ubila sem celo dve muhi na en mah, saj moram zjutraj vstati in ugasniti budilko, namesto da stisnem dremež. Pa še knjigo imam zraven sebe, da stisnem vsaj 10 minut branja še pred zajtrk.

Priznam. Ne uspe mi vsakič. Hitro se ujamem v staro navado buljenja v telefon in zavlačevanja, namesto da bi delala produktivne stvari, ki bi me pomaknile naprej.

In strašansko si grem na živce. In velikokrat mi je popolnoma vseeno.

A vsakič je malo lažje.

Vsakič mi je nova navada, nekako malo bližje.

Vedno znova se moram prisiliti, da to storim, a tudi s tem ko se VSAJ prisilim, naredim to ponovno, in učim možgane, da obstaja tudi drug način – od tistega avtomatskega. Od avtopilota, ki me vozi nekam, v tri krasne.

Zgoraj je napisan le moj primer. To je nekaj, kar LAHKO naredim, a nisem, ker, no, pač …

V bistvu ne vem? Ker sem se tako navadila? Ker je zavlačevati, delati nepotrebne stvari, izbirati mašila, enostavno lažje, kot delati to, kar bi mi lahko pomagalo in me peljalo NAPREJ?

Dokler mi ni postalo pomembno – da ŽELIM več brati, da se ŽELIM naučiti nečesa novega, da ŽELIM vedeti več kot sem včeraj … Tako dolgo, sem raje strmela v slike mačk in brala trače.

Začni z nečim kar LAHKO narediš DANES. Če nisi siguren-a, da bi to lahko naredil/a tudi jutri, pojutrišnjem – razbij to na še MANJŠO nalogo.

Potem jo DELAJ. Dosledno, tako dolgo, dokler ti ne postane všeč ali preide v podzavest.

To lahko traja, zelo, zelo, zelo

dolgo,

zato se vedno opominjaj – ZAKAJ to sploh počneš?

Živeti na avtopilotu sploh ni nič napačnega. Važno je, da sprogramirate svojega pilota, da vas pelje tja kamor želite. Brisanje starih navad in učenje novih zahteva delo, res je. Ni lahko, a je lahko – če začneš z najmanjšo stvarjo, ki jo LAHKO narediš VSAK DAN.

 

________________

 

Moje delo temelji na principu spreminjanja navad. Vaše cilje preoblikujemo v NALOGE, ki jih enostavno prakticirate, saj jih izberete sami. Če si želiš pomoči, podpore ali enostavno ne veš pri katerem koncu začeti – kontaktiraj me. Skupaj bova poiskala prvi korak 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.